POTOVANJE S SESTRICO SAVO V NICO

1.poglavje

Moja sestrica Sava in jaz sva že od vsega otroštva sanjala, da bova šla skupaj z agencijo na Sredozemsko morje, ko bo dopolnila osemnajst let. Vendar pa sem jaz denar privarčeval že prej, tako da sva z mojo vrtnico, kot Savo rad imenujem, ko sem prebral knjigo Mali princ, lahko odpotovala na eno najlepših in najbolj

mondenih obal, na Azurno obalo, že 28. aprila 2000, še preden je Sava dopolnila šestnajst let. Počutil sem se presrečnega, saj ji je manjkalo še dve leti do polnoletnosti.

Rojstni dan ima 14. maja, zato je tudi to moj najljubši mesec.

Ko sem šel z očkom rezervirat štiridnevno potovanje v Nico, me je najprej kar zelo potrlo, ko me je gospa, ki sprejema rezervacije , vprašala, če je moja punca. Danes ljudje človeka sodijo le po zunanjosti, ne znajo pa mu pogledati v dušo. Zato dostikrat 20.stoletje označujem kot stoletje svinjskih vojn in spolne razbrzdanosti oziroma seksa.

Bolj se je približeval dan odhoda, bolj se mi je srce polnilo s srečo in vsak dan težje sem ga pričakoval. Ko je prišel zadnji dan, od veselja kar nisem mogel zaspati. Prihodnost vidim v bratsko-sestrski oziroma prijateljski ljubezni med ljudmi, ki edina lahko svet obdrži pokonci.

2.poglavje

Ko sva se zjutraj ob štirih prebudila, sem na žalost dobil močan epileptični napad, ki me je kar malce zmedel. Ko pa smo se ob šestih zjutraj odpeljali izpred hale Tivoli, sem si rekel:

«Saj me varuje moja vrtnica.«

Tako sva se s Savo usedla na zadnje sedeže, ki so bili še prosti, jaz pa sem položil glavo v njeno naročje in počil. Po približno petih urah vožnje se je še

Sava naslonila v moje naročje in rahlo zaspala, jaz pa sem z velikim zanimanjem opazoval pokrajino in poslušal našega vodiča gospoda Jerneja Zajca, ki nam je predstavil Italijo z gospodarske, zgodovinske in kulturne plati, še posebej Genovo, ki je najpomembnejše italijansko pristanišče.

Po slabih dvanajstih urah deževne vožnje smo se namestili v hotelu.

Ko sva s Savo odprla vrata najine sobe, sva vsa vesela planila na posteljo, se objela, sestra pa mi je vsa nasmejana rekla:

«To bo cool, tamal.«

»Savica, sedaj bova pa štiri dni sama skupaj,«sem ji ves presrečen odvrnil.

Hitro sva si zamenjala obleke;Sava je dala meni svojo majico, prav tako pa tudi jaz njej in z rokami sva si udarila:

»Give me five.«

Ko smo odšli na sprehod, je kljub slabemu vremenu v najinih srcih sijalo sonce in z velikim zanimanjem sva opazovala zgradbe v Nici, Savo pa so zelo prevzeli črnci, saj jih ima zelo rada in mi je z navdušenjem rekla:

»Grega, jaz bi se pa kar v Nico preselila.«

»Saj bi se tudi jaz,« sem ji z nasmehom odvrnil.

»A sem te v hotelu dobro posprejala po laseh, da si lepši. Saj sem te še bolj urihtala kot sebe.«

»Sem pa res lepotec,« sem ji ves navdušen odvrnil.

Ko smo si ogledali mesto, so me zelo prevzele tudi palme ob obali in Savi sem v šali rekel:

»Sedaj pa še malo pa bova na ekvatorju.Si videla, koliko vesolja sva prepotovala?«

»Grega, kakšnega vesolja neki!A sanjaš?«me je ljubkovalno zbodla.

»Savica, tudi Zemlja je del vesolja in od Ljubljane do Nice sva prevozila okoli osemsto kilometrov,« sem ji smeje odvrnil.

Ko smo se vrnili s sprehoda, sva se zmenila,da bova šla v Mac Donalds.

»Sedaj bova pa ponočevala,« sva se smehljala.In res sva si kupila menija, ju zložila v vrečo in odhitela proti hotelu.Vendar sva se zgubila in začela iskati pot nazaj.Nisva je takoj našla.

»Pa povprašajva v tem hotelu,« sem ji rekel.

Neki gospod nama je narisal pot do najinega hotela in končno sva ga našla.

»Sva pa res pametna , kaj, ti moja kapljica?Saj vse najdeva,« sem se ji nasmehnil.

»Midva sva itak pametnjakoviča,« se je Sava pošalila nazaj.

Ko sva prispela v hotel, sva pojedla krompir in sendvič, kokakolo pa sva prepustila kar mravljicam. Nato sva drug drugega pokrižala in prvič v življenju prespala v drugi državi.

3.poglavje

Zjutraj sva se v sončnem vremenu ob osmih prebudila, si spet izmenjala cunje in odhitela na zajtrk. Nato smo se skupaj odpeljali v vasico St. Paul de Vence, znano po fondaciji Maeght. Vozili smo se po gričevnati pokrajini, posejani s sredozemskimi sadeži in prelepim razgledom na morje.

Ko smo parkirali avtobus, smo se sprehodili skozi vasico in šli proti cerkvi.Med sprehodom je neka gospa rekla Savi:

»A veš, da si zelo podobna moji nečakinji? Po laseh in obrazu.Nečakinja hodi v prvi letnik Gimnazije Vič in ima rojstni dan 6. junija.Kdaj si pa ti rojena?«

Sava je malce skromno odgovorila:

»14. maja.Hodim pa v prvi letnik Vzgojiteljske.«

Jaz pa sem svojo vrtnico potrepljal po rami in pristavil:

»S sestrico sva zelo velika prijatelja. Za njen šestnajsti rojstni dan sem jo povabil na Azurno obalo.«

In vsem ljudem sva stopila kar malce v oči in gospa je pristavila:

»Se imata pa zares rada.«

Ko sem pogledal v sonce, sem si mislil:

»Nekje v vesolju, na nekem majhnem planetu pazi Mali princ svojo vrtnico, na planetu Zemlja, ki bi bil tudi le ena izmed zvezd v vesolju, če bi jo gledal z drugega planeta, pa pazim jaz na svojo Savo.«

Gospa je prosila Savo še za naslov, da bi se z njeno nečakinjo dopisovali, vendar si

ga potem nista izmenjali.

V fondaciji Maeght sva skupaj s Savo izbrala Piccasovo sliko in knjigo njegovih slik, nato sva si ogledala še ostalo razstavo.

Iz St. Paul de Venca smo se napotili proti Cannesu, kjer prirejajo največji filmski festival v Evropi.Skupaj smo odšli do festivalne dvorane. Nato sva s Savo skupaj stopila v vodo, kar je bil njen krst v Ligurskem morju.

»Do sedaj si noge namakala le v Jadranskem,« sem ji rekel ves vesel.

Nato sem si jaz zaželel, da bi šla skupaj na otoček z ladjico, vendar sva imela premalo časa. Sava se je malo posončila na pomolu, jaz pa sem se malo sprehodil ob obali in pojedel kepico sladoleda, Sava ga namreč ni hotela.

Po Cannesu smo se odpravili še v vasico, kjer je deset let živel Picasso , in si ogledali cerkev v muzeju, kjer so bile shranjene neverjetne umetnine.

»Čez sto let bomo gledali pa slike Save Kralj,« sem se pohecal.

Kupil sem si umetniški domino s Picassovimi slikami in knjigo njegovih slik v angleščini za mamico.

Ko smo se vrnili v hotel, sva bila vsa izčrpana in sva se najedla politank. V postelji

sem premišljeval, koliko lepih trenutkov sva preživela, in ko sva zagrinjala zaveso, da sva lahko videla malo ven, sva drugo noč z radostjo v srcu sladko zaspala na najinem vesoljnem potovanju.

4.poglavje

Tretji dan smo obiskali kneževino Monaco.

Najprej smo šli na trg, kjer si je Sava izbrala majčko, a vsaka ji ni bila všeč, saj hoče biti lepa vsaka majhna gospodična. Ko si jo je slednjič le izbrala, sem bil zelo vesel, saj je bila vsa srečna. Rekla mi je:

«Grega, veš, da so meni všeč reparske majice? Zmerom mi poskusi kupiti reparsko.«

Potrepljal sem jo po rami:

O, ti moja izbirčna Metka.

V parfumeriji sem bil ves presrečen, da sem Savi lahko kupil parfumček, saj mi je tako kot Malemu princu vrtnica dišala, ko sva bila skupaj, z njim se bo lahko še velikokrat nadišavila.

»Sedaj boš pa še bolj dišeča moja vrtnica,«sem ji ves vesel rekel.

Zavila je svoje drobne modre očke in njen smehljaj na obrazu me je osrečil.

V Monacu smo si še ogledali eksotične vrtove. Ker je bil pogled navzdol preveč strašen, si jih nisem upal pogledati, tako da si jih je Sava sama, jaz pa sem si le prelepo cvetoče kaktuse ogledoval bolj od blizu.

Nato pa smo si ogledali še cesto, kjer potekajo dirke formule 1 za veliko nagrado Monaca.

Z mojo vrtnico sva si še ogledala Oceanografski muzej. Najdlje sva si ogledovala ribe v akvariju, nato sva drug drugega pri ribjem okostju še slikala. Zatem sva si v muzejskem kinu še ogledala film o muzeju.

Ko pa smo prišli do igralnice, Sava ni smela vstopiti, kar jo je malo prizadelo. Jaz pa sem se kot Mali princ spomnil, da lahko raziščeva še malo Monte Carlo, kot on bližnje asteroide. In res sva se odpravila proti Monte Carlu in nenadoma zagledala japonski vrt.

»Sva pa res dobra raziskovalca, Savica,« in oba sva se nasmejala. Slikala sva se v vrtu, na mostovih, v hiši in na skalah.

»Sva pa res pametna,«je rekla Sava, ko sva počivala v baraki.

Tako je minil tretji dan najinega potovanja.

5.poglavje

S Savo sva spoznala vse sopotnike v našem avtobusu, jaz pa sem se dobro spoznal s prijateljico Katarino, s katero sva se velikokrat slikala ob Azurni obali, in po poti domov igrala kvatro. Zdelo se mi je, da sem se tako, kot je Mali princ imel lisico za

prijateljico, sprijateljil tudi jaz s Katarino. Vendar ko sva zjutraj pospravljala s Savo za pot domov in odšla na razgledno ploščad, s katere je bil prelep razgled na Nico in okolico, sem čutil, da je sestra moja vrtnica, za katero odgovarjam.

Tudi po poti domov sva s Savo spala drug pri drugem v naročju. Ko pa mi je Katarina zaupala svoj naslov in jaz njej svojega, sem se spomnil lisičinih besed:

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«

Želim si in upam, da bom za Savo lahko še velikokrat odgovarjal in da sva se v Nici ponovno rodila. Rad bi pa spoznaval tudi prijatelje ne glede na spol, starost, vero, raso, jezik ali družbeno okolje.

GREGOR KRALJ